Foto Kuhna

Otroci

Majhnim otrokom je skoraj vedno nerodno, ko prvič stopijo pred fotoaparat. Večina se jih sprosti v nekaj minutah in potem uživajo v fotografiranju. Večinoma nikoli niso v zadregi zaradi svojega videza, frizure, oblek, ipd. Zato je lahko fotografiranje otrok velik užitek. Enostavno, otroci s seboj prinesejo sproščenost. Nemalokrat mi starši rečejo, kako so jih otroci spraševali kdaj in ali se bodo spet fotografirali. Fotografiranje otrokom prinaša zabavo, njihova neobremenjenost pa prav blagodejno sproščenost vsem sodelujočim. Nemalokrat sem (znova) presenečen, kako uživajo v tej sproščenosti in veselju svojih otrok šele starši.

In prav zato me zanima, kdaj v življenju nekateri ljudje izgubijo to sproščenost pred fotoaparatom? In zakaj? Kot fotograf to nesproščenost začutim. In seveda, ne samo, da jo čutim, tudi vpliva name.

No, pri fotografiranju Loti ni bilo tega problema. Na samem začetku je bilo nekaj minut treme ampak potem, ko je steklo, sem jo stežka dohiteval. Na zadnjem šutingu se je preoblačila s tako hitrostjo, da mi je jemalo dih. Pa malo smo jo naučili pozirati (česar se je zelo hitro naučila) in zadeva je tekla kot podmazana. O veselju do fotografiranja ne bom govoril. Njen široki nasmeh pove največ.

Petko gor, pa ročico na bok … Ni bilo potrebno veliko ponavljati …

… pa je petka bila gor in ročica na boku.

Using Format