Foto Kuhna

Photoshop? 2

Photoshop je, tehnično gledano, program za računalniško obdelavo rasterskih datotek. Koren besede “photo” je nekoliko zavajajoč. Program ni mišljen oz. ustvarjen izključno za fotografe, ampak za oblikovalce. Photoshop je s časom pridobil drugi, bolj negativen pomen. Postal je sinonim za foto manipulacije, ki, ne boste verjeli, vključuje vse, od profesionalnega makeupa, stajlinga, frizure, barvne, in ostale korekcije, (pre)oblikovanja obraza ali drugih delov telesa, … Skratka, fotošopanje (po domače) je postalo nekaj podobnega kletvici, nekaj grdega, umazanega, razlog za socialne nemire, psihološke travme, ipd.

Razlog, zakaj me ta tema zanima, je delno profesionalne narave delno pa fenomen, ki mu zelo na široko in ohlapno lahko rečem človeška duševnost. Huh. Mogoče tudi filozofija, kaj jaz vem … 

Torej, na FBju sem objavil prispevek z vprašanjem ali je fotografija določene osebe fotošopana (fotka se nahaja v moji predhodni objavi na taistem blogu). Odzivi so bili taki kot sem jih pričakoval, zato bom najprej odkril, ali je fotografija bila fotošopana ali ne.

Jap, bila je. Leva fotografija je osnovna, originalna. Na desni je obdelana. Obdelal, potemnil, sem šajn kože tako, da sem ohranil strukturo (pore, gubice, nepravilnosti) in malenkost osenčil levo stran, da sem poudaril ovalnost glave. Nič več. Vse ostale neostrine, zamagljenosti, svetlobni prehodi in kar je še ostale šare, so ostali taki kot jih je zajela kamera. Torej, zdaj veste. Če ste čakali samo na odkritje te velike skrivnosti, potem lahko mirno prenehate z branjem tega prispeveka. Hvala za sodelovanje, vidimo se v drugi vojni. :)

“Strašna muda!” boste rekli ostali. Saj je na obeh fotkah oseba naravna oz. realna! Hmm, naravna oz. realna!? Poglejmo naslednji primer.

Spet je leva osnovna in desna obdelana. Mislim, da edino odvetniki, sokoli in ostali osebki, vajeni drobnih tiskov, ne bodo imeli težav z iskanjem popravkov na desni fotografiji. Odstranil sem nekaj motečih kocin, muzolček ali dva in posvetlil dve znamenji. “Strašna muda”, boste spet rekli, saj je oseba še vedno naravna in izgleda realno. Ampak pozor! V današnji, do skrajnosti histerični družbi, so ravno mozoljčki ali bolje rečeno retuširanje teh krivi za velike duševne stiske, travme, propad zahodne civilzacije. Odstranjevanje mozoljčkov (pri kocinah so vsi, no vsaj ženske, modro tiho) je grobo vdiranje v samo bistvo človeka, grobo kršenje človeške intime in ukinjanje svobode biti NARAVEN oz. REALEN. In biti naraven je “in”, pozitivno, je vrednota, fotošopanje pa vse kotra temu. Čeprav večina ljudi nima niti najmanjšega pojma, kaj so učinki take in drugače izbire leč, zaslonke, globinske ostrine, različnih tehnik osvetljevanja, je vse, kar nastane direktno v kameri, naravno oz. realno. In to je OK.

Poglejmo zdaj barvno verzijo fotografije.

Torej, tako na hitro, čez palec. Gre za isto osebo le da zdaj ni tega motečega ČB efekta. Najbrž boste ugotovili, da fotka ni čisto realna. Možno. Na tej fotki se sploh nisem ukvarjal z barvnimi korekcijami in barva kože ni prav realna. To pa v največji meri vpliva na “realnost” oz. naravni videz osebe. Pozebej tisti, ki osebo poznate, boste rekli, da razen te barvne komponente fotografija v resnici prikazuje realno stanje in da je to ta oseba, taka kot je v naravi. Ampak, primerjajmo original z obdelano fotko.

Tako. Šele ko postavimo fotko ob fotko, postanejo vidne spremembe. Naj takoj omenim, za obdelavo desne fotke sem si vzel le par minut in ne predstavlja tistega, kar drugače počnem v svojem vsakdanjem delu. Torej, desna fotka je le primer možne manipulacije. In kaj je drugače? Rahlo sem potegnil vrat in glavo nagnil naprej, spremenil sem velikost in pozicijo oči, stanjšal vrh nosu in obliko čeljusti. Poglejte kožo. Še vedno so tam detajli, struktura, ipd. Le pore so nekoliko posvetljene … Hudo, a ne? Vse manipulacje na desni fotki so minimalne, ampak seštevek spremeni realnost. V drugo realnost. In to je tisto, kar vas je večina odgovorila na mojem FB profilu. Večina vas je imela občutek, da je fotka realna, ampak da ni realna. Seveda, trik je bil tudi v tem, da ste gledali fotko, ki ji je bila odvzeta realnost - barve. Brezbarvni svet ni človeška realnost, vsaj dokler ne gre za kakšno bolezensko stanje. Zato se je vaš um trudil opravičiti to (zaresno) nerealnost in najti racionalno razlago, vendar je občutek še vedno ostal isti.


Zaključek

Osnovno napako delamo že v štartu, ko od fotografije pričakujemo realnost. To lahko iščete kjerkoli drugje, v fotografiji je ne boste našli. Res je, da obstaja neki splošni, nepisani dogovor, da določene fotografije prikazujejo realnost, vendar je to le splošni konsenz, ki smo ga sprejeli zgolj zato, da si olajšamo življenje. Fotografija ne kaže kaj je, ampak kaj je bilo. Fotografija je izsek časa in prostora. In če je ta izsek realen, potem je realnost hudičevo odvisna od vrste objektiva, zaslonke, časa, zornega kota ipd. Drugače povedano, če fotografija prikazuje realnost, potem za realnost drži le eno od dveh možnosti - “realnosti ni” ali “vse je realnost”.
Če kdaj naletite na prispevek kot je ta , potem se spomnite mojega zapisa. Spomnite se, da na fotografijo lahko gledate z očmi fotografa, oblikovalca, urednika, bralca, naročnika, ipd. Vsi ti pogledi so si lahko popolnoma drugačni, nasprotujoči. Ko naslednjič v izložbi trgovine zagledate reklamno kampanjo za nova ličila z obrazom neznanega dekleta, in prvo pomislite na fotošopanje, se spomnite, da namen te fotografije ni portretne, umetniške ali terapevtske narave. Ta fotografija ima svoj namen in ga po vsej verjetnosti izpolnjuje. Človeški obraz, ali celo telo, če hočete, se lahko uporabi s popolnoma simboličnim namenom. V tem primeru ni pomembno, kdo je na fotografiji in ali je oseba realna. Pomembno je, ali ta fotografija dosega svoj simbolični namen. In v marketingu je večina kreativ narejena s tem ciljem.

Kot portretnega fotografa me navdušujejo možnosti digitalne fotografije. Zame je fotografija izrazno sredstvo. Z njo poskušam izraziti SVOJE videnje sveta, vključno s portretiranci, ki se postavijo pred mojo lečo. Lahko rečem, da se poskušam izogniti kiču in pretiranim manipulacijam. Vendar je to težko, včasih tudi stresno. Neredko se zgodi, da osebi, prepričani v “realnost” in “naravnost”, izstavim svoje fotke in v pogledu, glasu, reakciji začutim razočaranje. Jasno, živimo v svetu, v katerem sta brezpogojna realnost in naravnost božja zapoved, srce (ali ego, kar vam je bolj všeč) si pa želi one druge realnosti. Take, lepše, nerealne ampak vseeno realne …

Using Format